V spomin prof. Cvetki Hedžet Tóth

V ponedeljek, 14. 12. 2020, nas je pretresla novica, da nas je zapustila redna profesorica filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter dolgoletna aktivna članica in podpornica Slovenskega filozofskega društva, dr. Cvetka Hedžet Tóth. Izrekom sožalja ob smrti spoštovane kolegice, ki je še nedolgo tega dejavno nastopala na dogodkih pod okriljem Slovenskega filozofskega društva, se pridružuje ekipa SFD – predsednik dr. Tomaž Grušovnik, podpredsednik dr. Gašper Pirc, tajnica Tinkara Tihelj in Nataša Demirović – ki se je ob tem zavezala, da se dolgoletni članici društva pokloni tudi s spominskim dogodkom. Obenem bomo pustili pustili to spletno mesto odprto za vse, ki želite tudi sami zapisati svoje spomine nanjo.

V spomin na eno najvidnejših slovenskih filozofinj minulega obdobja sta prispevka pripravila njena nekdanja študenta mag. Igor Černe in tajnica SFD Tinkara Tihelj.

Kolegica, pogrešali vas bomo!

In memoriam
dr. Cvetka Hedžet Tóth (1948 – 2020)

»Danes potrebujemo svetovljansko resnico, ki temelji na priznavanju drugačnosti v vseh pogledih in tudi v religioznem pomenu, skratka, tak svetovljanski realizem je nujen zato, da imamo pregled nad možnostmi sobivanja v svetu miroljubno in docela enakopravno. Ta realizem nas hkrati obvezuje, da nobeni, še tako vzvišeni prvi resnici ne dovolimo, da izpodriva mir in sožitje med ljudmi.« Tako je zapisala v knjigi Demaskirajoče tendence.
Cvetka Hedžet Tóth. Vse življenje razpeta med svojim Razkrižjem in Ljubljano. Med rodno grudo in akademskim svetom. Filozofijo in življenje je prepletla s strastjo, ki je dana zgolj redkim posameznikom. Bila je upornik, del generacije 68, kar je zmeraj poudarjala. Brez uporništva ni videla možnosti za pravičnost in poštenost. Temelj humanizma je bila zanjo
filozofija, ki se ji je predala brez omejitev. Hkrati je pri vseh vzpodbujala neomajno humanistično držo. Njena dobrosrčnost in pripravljenost pomagati sta bili vidni na vsakem koraku. »Spoštovani kolegi in kolegice, thaumazein,« je bilo slišati izza katedra, »nikdar ne pozabite na čudenje.« Ob tem je bilo čutiti tolikšen žar, da tega ni bilo mogoče spregledati. Ideje in metafizično zasvetovje je pritegnila k posamezniku. Filozofija, ki zanjo ni bila nikdar zgolj teorija, je tako postala prizemljena metafizika, prijateljica, s katero si lahko vrednotil bivanje. Striktno je zagovarjala etizacijo sveta, ki pomeni medčloveškost kot razširjanje humanosti. Kako rada je ponavljala: »Nič, kar nima v sebi česa etično trdnega, ne more obstajati.« Ni razlikovala med življenjem in etiko. Večni da življenju, ki je to lahko zgolj na način, da je etika človekova druga narava in ne njegova protinarava. V njenih besedah je bilo zmeraj čutiti globino. Nekaj, kar je nagovorilo celega človeka. Neprestano nas je opozarjala, naj negujemo solidarnost, ki je zgolj druga plat pravičnosti. Vseskozi namreč hodimo po robu, ko se vse prehitro lahko zgodi, da toleranco spremenimo v kaj represivnega in manipulativnega, s čimer poteptamo humanizem. Toleranca zahteva pogum, s katerim uveljavljamo lastno strpnost in še mnogo bolj občutek za solidarnost. S kakšnim zagonom je predavala o pravi ljubezni, sočutju.


V slovenskem prostoru z njenim odhodom brleči ogenj humanizma, ki ga v teh trenutkih potrebujemo bolj kot kdaj koli prej, gori še manj. Ostale so zapisane misli, ki nas bodo še naprej vztrajno nagovarjale. Naj bodo njena dela branik medčloveške solidarnosti, etične drže in pristnega humanizma..

Cenjena profesorica. Pokazali ste mi neuhojene filozofske svetove in me spoznali s Schopenhauerjem, ki bo zaradi vas ostal zmeraj nekje blizu mene. Skozi leta, ki so minevala, sva okrog njega spletla nekakšno Schopenhauerjansko prijateljstvo. Vaša vzpodbuda je bila izvorna iskra, da sem se temeljiteje posvetil njegovi misli. Pokončna filozofska drža, ki se ji niste nikdar odrekli, mi je bila za vzgled. Bili ste mi trdna opora. Spomin na vas bo to tudi ohranil.

»Agape in ne eros,« odzvanjajo njene besede.

Spoštovani, dr. Cvetka Hedžet Tóth, počivajte v miru.
mag. Igor Černe

V spomin: dr. Cvetka Hedžet Tóth (1948 – 2020)

Včeraj, 14. 12. 2020 nas je dosegla žalostna vest, da je odšla naša članica, podpornica, filozofinja, redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Cvetka Hedžet Tóth.

Dolga leta je službovala na Filozofski fakulteti; lani se je upokojila, a v manjšem obsegu še vedno nadaljevala s predavanji. Njena predavanja so mnogim pustila močan pečat. Znala je namreč pritegniti in ohranjati pozornost študentov z nastopom, ki je izžareval njeno vitalno energijo.

Cobiss pokaže, da je nam je zapustila kar 913 sestavkov. Med njimi se znajdejo njeni znanstveni, strokovni članki, recenzije, znanstvene monografije in mnogo diplom, magisterijev in doktoratov, nad katerimi je bedela kot mentorica. Aktivno je raziskovala metafiziko, ontologijo, aksiologijo, utopistiko in etiko.

Kot njena študentka sem se večkrat imela priložnost prepričati na lastne oči, da je tudi v vsakdanjem življenju delovala po vzoru solidarnosti do sočloveka, za katero se je zavzemala v svojih predavanjih. To lahko potrdi tudi mnogo njenih nekdanjih študentov, ki jim je pomagala pri reševanju tako eksistenčnih kot eksistencialnih kriz. To, kako priljubljena je bila med študenti, se je izkazalo tudi ob številnih odzivih na njeno prezgodnjo smrt.

Naj za konec zapišem še anekdoto, za katero se zdi, da ji je ta sestavek primerno mesto. Nekoč smo imeli predavanje in naš predavatelj je izgovoril besede nekega filozofa: »Jaz sem duh.« Cvetka H. Tóth je ravno hodila po hodniku, zaslišala te besede (vrata so bila odprta) in stopila pred vrata predavalnice ter dejala: »Ne, jaz sem telo.« Vsi prisotni smo se nasmejali, ona pa je po izrečenem zaprla vrata in odšla… Njenega telesa danes morda res ni več, a njen duh bo ostal prisoten v mnogoštevilnih straneh knjig, ki jih je spisala.

Tinkara Tihelj

In memoriam: Cvetka Hedžet Toth (1948–2020)

Z nejevero in globoko presunjenostjo sem sprejel novico o nenadni in nepričakovani smrti prof. dr. Cvetke Hedžet Toth, moje spoštovane prijateljice, so-govornice, so-upornice in večdesetletne so-delavke na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Z njo sem se pogovarjal v živo še pred dobrimi štirinajstimi dnevi. Bila je kot vedno živahnega duha in polna načrtov za prihodnost. Pri njej ni bilo čutiti niti sence smrti. Moram reči, da še zdaj, ko sem soočen z dejstvom njenega odhoda, dojemam Cvetko kot živo osebo, ki sproža kake pomembne iniciative. Kajti Cvetka je vedno rada sprožala kak projekt ali vsaj kak protest.

S Cvetko sem bil povezan od svojih študentskih let dalje, saj sva bila kolega na študiju filozofije pri koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja. Po diplomi iz filozofije sva se oba približno sočasno prebijala skozi zahtevne vijuge podiplomskega študija, najina filozofska pot je bila dokaj vzporedna tudi še potem, ko sva stopila na akademsko filozofsko pot na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pri tem sva vedno ohranjala in gradila medsebojno spoštovanje. Dograjevala sva ga skozi številne intenzivne in običajno dolgotrajne pogovore, včasih tudi polemične o filozofskih in še raje o širših etičnih in družbenih vprašanjih.

Najino filozofsko in osebno prijateljstvo ni izhajalo toliko iz najinih filozofskih naravnanosti. Filozofsko gledano sva hodila po naravnost drastično različnih filozofskih poteh; Cvetka po poti filozofske antropologije, dialektične epistemologije in ontologije in jaz po poti logike, analitične filozofije in filozofije znanosti. Najino prijateljstvo se je vzpostavilo s skupnim sodelovanjem v študentskem in novolevičarskem gibanju ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja in se je gradilo bolj na družbeno kritičnih in političnih razpravah kot filozofskih.

Ironija usode je, da sva nazadnje sodelovala prav pri pripravi pred kratkim objavljenega zbornika prispevkov z naslovom 1968: Čas upora, upanja in domišljije, ki je izšel v okviru založbe Filozofske fakultete in katerega sourednica je bila Cvetka. Sva pripadnika generacije, ki, kot je zapisala Cvetka v svojem prispevku v zborniku, »je takrat verjela v vseosvobajajočo moč politike in na koncu ostala praznih rok, kajti idejo organizirane solidarnosti je zdajšnja doba – po uradnem koncu socializma 1989 – zavrgla«.

Svoj prispevek v tem zborniku zaključuje z mislijo, ki jo sedaj, ko je ni več, lahko razumemo tudi kot njen testament, kot sporočilo, ki obvezuje nas, ki ostajamo. Takole je zapisala: »Etika je kot most od jaz k ti, od človeka do človeka, in kar je na ravni medčloveškosti prijateljstvo, to se na širši družbeni ravni med ljudmi imenuje solidarnost. Če želi politika s svojimi institucijami delovati etično, mora imeti vgrajene vse najfinejše mehanizme solidarnosti. Zato nima smisla več govoriti o krizi vrednot in se zatekati v ideologijo človekovih pravic, kajti oboje je lahko samo nepotrebno prelaganje in odrivanje problemov, rečeno na kratko: pravičniška hinavščina. K pravičnosti spada še kakšna porcija zmožnosti negovanja prijateljstva… Torej: vi, ki lahko vplivate kot zdajšnji politiki, da bodo ljudje prijazni, boste zdržali? Tako vas sprašujemo mi sedemdesetletniki, ki smo nekoč leta 1968 jurišali na nebo, ker smo želeli svet in razmere v njem spremeniti v prav vsakem kotičku sveta v prijazno domovanje za vsakega človeka za vse ljudi. Nikomur od nas ni žal.«

Cvetki je ob poglabljanju v zelo raznovrstne duhovne tokove uspevalo ohranjati specifično povezavo historične dialektike in transcendiranja obstoječega. V osnovi si je vseskozi prizadevala za solidarnostni spopad z vzroki in razlogi človeškega trpljenja in za uresničevanje človeške sreče na tem svetu. To je jedro njenega »humanističnega materializma«. To njeno jedro zgoščeno posrečeno izraža misel, s katero Cvetka zaključuje svojo razpravo o Hobsbawnovem sinoptičnem pregledu 20. stoletja. Pravi: »Politični zasvojenosti svoje mladosti zdaj, ko nismo več mladi, oporekamo samo z življenjem samim – in ta ‘rana’ Karl Marx, ki je ostala, nas opozarja, da je svet treba še vedno spreminjati, da bi ga spremenili v pristno domovanje za vse ljudi, za vse nas, skratka, da bi vsepovsod v svetu bivali kot doma. Domovanje v svetu je bil naš ideal – in ni nam žal. Svoji nekdanji levičarski politizaciji priznavamo, da nam je pomagala izostriti čut za verodostojnost življenja in kakšnemu zdajšnjemu kritiku – ki s polnim gobcem demokracije vpije, da tu gre spet za postkomunizem – se samo še nasmehnemo. Nihče od nas ne čuti potrebe odgovarjati tovrstnim ‘demokratom’ antitotalitarizma.«

Povsem se strinjam s Cvetko in zato razumem tudi tale zapis kot majhen prispevek k oporekanju smrti »z življenjem samim«. Draga Cvetka, ti sama in tvoja etiška drža nam bosta ostali v trajnem spominu. Pogrešali te bomo.

prof. dr. Andrej Ule

Zapis je bil objavljen v časniku Dnevnik. Na pričujoči strani ga objavljamo privoljenjem avtorja.

V spomin: Cvetka Hedžet Tóth (1948–2020)

Bilo je oktobra leta 2004. Kot rahlo prestrašen in od ljubljanske svobode krepko opit bruc sem v četrtek zjutraj prvič pomolil nos v veliko predavalnico filofaksa na Aškerčevi. Nekaj minut za tem je odločno za govorniški pult stopila ona – Cvetka Hedžet Tóth, si snela očala, nas z enim pogledom vse premerila in z jasnim, močnim ter hkrati vedrim glasom, ki ga imam še zdaj v ušesu, začela: »Jaz sem marksistka. Če komu to ne paše, lahko kar zdaj zapusti predavalnico.«
Njena samozavest in argumentirana razlaga, ki je sledila, mi še zdaj pomaga, da tudi sam ponosno rečem: jaz sem marksist. Ker to ni represija partijskega aparata, s katero nas že od osamosvojitve strašijo; ker to ni zakomplicirana dialektika, o pomenu katere se je možno prepirati dneve in noči; ker to niso samovoljni diktatorji, ki so z Marxovimi besedami na ustih v boju za oblast v smrt pošiljali milijone. To tudi ni krvava revolucija drhali, kot bi nekateri radi prikazali, ampak najprej in predvsem revolucija lastne pozicije v svetu. Vsaj zame – kolikor sem se naučil od profesorice – to pomeni, da se z uporom zatiralskim strukturam moči postavimo na stran šibkejših in se zavzamemo za avtonomijo mišljenja, dejanja in življenja vsakega človeškega bitja. To je drža, »svetovni nazor«, ki živi in poudarja solidarnost, enakost, etičnost, mir in sožitje – skratka, ljudi pred profitom in pred ideologijo, saj »slepo sledenje ideji vodi v nasilje, nasilje pa vedno le v novo nasilje«.
Bilo je maja leta 2007. Vlada je grozila z uvedbo šolnin in na videz razbita, skomercializirana študentska raja se je organizirano uprla ter vse do danes to temo pregnala s slovenske politične agende. Tudi takrat je bila z nami, z nasveti, podporo in glasnim uporom v raznih odborih in telesih visokošolske politike – kot ponosna članica generacije študentskih protestov leta 1968, ki je v nas videla svoje naslednike, naslednice, soborce in soborke. Ko mi je to povedala, je bil to zame vrhunec mojega študentskega udejstvovanja, in šele od takrat sem si vedno bolj pogumno upal stopati na pot upora, kritičnega mišljenja in udejstvovanja. Seveda je bila pohvala pospremljena tudi s kritiko vsebin našega študentskega časopisa, ki je takrat dejavno sodeloval pri uporu, a premalo teoretsko podkovano in kritično argumentirano zanjo. Še zdaj se spominjam teh besed in ravnokar, pri pisanju tega prispevka, se sprašujem, kaj bi nanj porekla ona.
Bilo je junija leta 2013. Le štiri dni pred zagovorom diplome se mi je skoraj podrl svet, saj so mi iz referata sporočili, da sem tik pred poletnimi počitnicami zaradi birokratske napake ostal brez predsednika komisije. Vnovič je zazvonil telefon, klic pa je obup spremenil v radost: »Profesorica Tóth se je javila, da bo predsedovala komisiji.« V treh dneh je prebrala moj več kot stostranski »špeh«, me na zagovoru še temeljito izprašala, na koncu pa s pohvalo tudi spodbudila za nadaljnje filozofiranje, kar še danes nosim s seboj. Zanjo smo bili vsi študenti in študentke filozofski kolegi in kolegice. Mi smo vikali njo, ona je vikala nas. In tako se je za nas tudi zavzemala, kot profesorica, članica komisij, kateder in odborov ter nazadnje tudi kot mentorica številnim, ki so z ukinitvijo starih, predbolonjskih diplom lovili zadnji vlak za dokončanje študija. Prijatelja Klemna je kar na dom klicala, da ga je motivirala in priganjala k pisanju. In je diplomiral, tako kot mnogi drugi. To je profesorska in filozofska veličina, ki svoje avtoritete ne gradi na ustrahovanju, zaničevanju in lovljenju študentov na vsaki besedi, vejici in piki. Vedno je najbolj cenila, če si pokazal, da nekaj razumeš z lastno glavo in znaš to pojasniti s svojimi besedami. Bili smo enakovredni, kar me je navdajalo z občutkom samozavesti, spoštovanja in hkrati odgovornosti. Ne, na njen izpit nisi prišel z mačkom in luknjami v znanju. V sebi si hotel občutiti enak filozofski žar, veselje do življenja in teorije, ki ga je izžarevala ne le na predavanjih, ampak kadarkoli si jo srečal in ji pogledal v odločne, iskrive, stroge in vedre oči.
Bilo je 14. decembra leta 2020. Ko sem prebral, da nas je zapustila, me je hkrati z žalostjo prevzela nezadržna želja po spominjanju in pisanju. Njena predavanja in srečanja z njo so mi začela plesati pred očmi, odmevati v ušesih in rezonirati v mislih. Predavala in govorila je v enostavčnicah, besednih enigmah – aforizmih, kot je sama rada rekla – ki so nosile toliko modrosti in znanja, da se mi vedno znova pokažejo iz drugačne perspektive in me še zdaj učijo z novimi uvidi. Še s svojim odhodom je v meni zbudila veselo znanost neskončno radovednega in brezkompromisno kritičnega (tudi in predvsem do samega sebe in svojih idej) filozofiranja, ki temelji v čudenju – sebi, sočloveku, svetu. V tem trenutku se čudim: njeni pokončni drži; njenemu neomajnemu uporništvu proti vsemu neživljenjskemu; njenemu neizčrpnemu viru modrosti in ljubezni do teorije; njeni neizmerni vedrosti, ki jo je izžarevala kljub osebnim razočaranjem in družbeni regresiji. Zato kličem še enkrat z njo, da se ne pozabi: bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče! Recimo glasen DA življenju, saj se ji bomo s tem verjetno najbolje poklonili.

Žiga Brdnik

Zapis je bil objavljen v časniku VečerNa pričujoči strani ga objavljamo s privoljenjem avtorja.

 
 
 

Deli