Tema meseca

Kritična teorija nocoj

Pol stoletja po smrti Theodorja W. Adorna

Poslednji dogodek Slovenskega filozofskega društva v letu 2019 je bil posvečen spominu na ključno ime Frankfurtske šole kritične teorije družbe, Theodorja Adorna, ki je svojo življenjsko pot sklenil pred natanko pol stoletju. O tem, kako danes odmeva njegova misel in kako so se spremenile družbene razmere v času po njegovi smrti, so v Trubarjevi hiši literature razpravljali Darko Štrajn, Jernej Kaluža in Gašper Pirc, robni zapis ob dogodku pa je prispevala Tjaša Škorjanc.

 

Četudi je vseprisoten mehanizem zeva kot središčne placente, iz katere obstoječi sistem pričujoče epohe pije življenjski sok lastnega obstoja, že naslovljeno dejstvo, menim, da ga ne smemo zgolj omrtvičeno spustiti v razzorožitveno mnoštvo akademskih konceptov, ki posamezne opazke o dihajočem skeletu te družbe nemalokrat ohranja »onkraj«, za aseptično inkubacijsko steno, razmejeno od zaskrbljujoče resničnosti. Gibka sposobnost kapitalistične logike, da poblagovljenega subjekta brezprizivno ohranja v nekemu voajerskemu pričakovanju tega, česar nima in ne doživlja; v vsiljivem razstavljanju slikovnih povzetkov fantazme vsedosegajočnosti sveta; v govoru v mrtvem jeziku, katerega pripovedni loki se hektično oklepajo neke oddaljene realnosti, otipljive le kot zmeraj huje obledele možnosti; je v sebstvenem mišičju milenijske generacije dosegla totalnost. Vsaj tako se zdi.

Globoki manjko izkustva, ki se v obnebju ikonomanije brez ovir zleka na sence sodobnega individuuma kot moreča prispodoba vsega, česar hkrati ne zmore nikoli posedovati ali doživeti, združena z brezbrežnim zahtevkom za upravičevanje lastnega obstoja – samomaksimizacije v vseh ploskvah osebnosti -, je sodobnika uspela učinkovito razcepiti. Iskanje pristnosti, ki jo je blagovni fetišizem uspel tako polnokrvno izrabiti za vraščanje milenijske generacije v ritmično hrbtenjačo lastnega giba, je zgolj ena od form doseganja te namišljene celosti, paradoksalno razgrižene ravno v poprej omenjenem razcepu. Biti koristen družbeni doprinos kot socialni narek, s katerega so torej zdrsele vsakršne zajezitvene traverze, se je hlastno razpasel izven področja dela v sicer izvorno »romantične ter  nagonske« prekate. Omenjeno se veže na skoraj mučno nujo po ustvarjanju, učenju, poseganju v nikoli končane novosti, četudi so bili posamezniki, ki si jih v tem početju jemljemo za vzor, najbrž ravno tisti, ki se jim je uspelo celostno prikovati ter najti znotraj bogatosti omejenega števila področji.

 

Bržkone se je s tem predrugačil tudi že skoraj prežvečen pojem podobe. Z ravni vizualij, ki ornamentalno, a bistveno izdolbejo identitetno pojavnost posameznika, je podoba sublimirala v natančno izgrajeno, zmeraj posodabljajočo se entiteto, ki se, čeravno zasidrana v šablonsko tipizacijo pristnosti, navidezno upravičuje ravno v svojemu nevrotičnemu zasledovanju količinskosti v mnoštvu kategorij. Gre torej za polnopomenski boj poznavanja denimo filmov, jezikov, osebnost, ter kopice podatkov v lastnem mikrovesolju okusov, ki ga je v času podvojene realnosti potrebno temeljito arhivirati. Slednje se izvršuje na primer preko pričevanj o lastnih »priljubljenih rečeh« na socialnih omrežjih, javnosti osebnih playlist in vsesplošnem unovčevanju vednosti znotraj skupnosti, katerih vezivno tkivo tvorita okus ter osebnost. Obstajati je torej obstajati na ločenih identitetnih policah lastnih spletnih profilov, ki so, koliko bogatejši, tolikor sposobnejši ohranjati pri življenju in balzamirati zgodovino okusa in ustvarjenja. Nekdo je, kot se je dokumentiral po področjih – šport, glasba, film, delovna mesta, izobrazba – nezmožen obstajati kot zgolj »odkrhnjena osebnost« obstoječega trenutka.

Da se milenijec torej uspe v globeli lastne, med področji raztaljene psihe, utelesiti v plimovanju »zmeraj tukajšnjih« podob, mora nesporno stopati po gazu samoaktualizacije, le da mu današnja doba ne dopušča, da bi slednjo všil na zgolj eno področje. Samoaktualizacija kot kapitalistično posredovana nujnost, ki se nepovratno razbrazda v hipu, ko se poblagovi, odreja nepremostljivo cepitev pozornosti in energije. Poznavanje čim večjega števila pesmi v zaklenjenem, shematskem youtube algoritmu, karierna pot, morje hobijev in discipliniranje telesa, raztalijo domnevno dosegljivo samoaktualizacijo področja v brezkončno in v miriado smeri razcepljeno obljubo, ki drži nevdržno žejo po maksimizaciji v posamezniku vse do njegovega izdiha. Tukaj je torej najbrž rakotvorni gejzir, ki na ravni posameznika družbeno sesirja v kolektivna asmatično tvorbo, ki ji je lastna prirojena tesnobnost in čudna, nikdar zaceljiva razsrediščenost. Nezmožnost ustaviti se, odložiti se. V praksi omenjeno morda dobro ponazarja še zmeraj naraščujoča priljubljenost ASMR-ja ter podobnih praks, katerih cilj je pri poslušalcu z zvokom ter sliko preko čutnega mravljinčenja sestaviti nekakšni virtualni pomiritveni okoliš ter s tem vsaj delno ublažiti stres in povzročiti hitrejši zdrs v spanec. V ospredju uspešnosti ASMR-ja je njegova tehnika, ki omogoča pričvrstitev mimobežnega in izčrpavajočega miselnega toka, iz katerega se hrani toliko sodobnih spalnih motenj. Vse skupaj se zdi kot nekakšna instant, umetna evolucijska prilagoditev, saj se je razcep v informacijski dobi bržkone zgodil prehitro, da bi posamezniku omogočal olajševalno predrugačenje.

Lahko bi rekli, da je vsak gib je insceniran,  saj mora biti sleherna zleknjenost zaslužena. Posameznik mora upravičiti lastni prosti čas, le da se je še ta nemalokrat povsem navidezen in usmerjen v to, da bomo operirali s karseda velikim številom podrobnosti, cenjenimi v naši srenji. Dajemo vtis koloniziranosti v kategorije, ki v svojih bežečih organizmih bivajo v oblikah mode retro, kot je nezmožnost soočanja z lastnim časom in zgodovino v postmoderni označil že Fredric Jameson.

Strast kot kategorija retrospektivnega užitka, umetnost, zanimanje, se v najbolj mrakobnih in pesimističnih opažanjih zdijo raztelešeni kot novodobni blagovni elementi, kot kosmi tkiva, ki naj bi v zmeraj posodabljajočem se združevanju naposled zacelili razmagneten obstoj subjekta. A ravno v tem nizu večnih sedanjosti, ki bolšči v preteklost in pomirjeno »osebno zleknjenost« kot estetsko kategorijo, ki se ji zmoremo približati le v dosledni in kvantitativni celostni izgranji naše osebnosti, v tem prisiljenem porivu, bdimo nad seboj kot nad daljnimi totemskimi prikaznimi.

 

Tjaša Škorjanc, 17. 12. 2019

 

 

Arhiv tem meseca